18.10.2018
LJ
21° / 11°

Lučka Lešnik

Lepo pozdravljene Lučke iz slovenske prestolnice Ljubljane!

Sem vesela, sončna Lučka, sicer zelo »prizemljena«, modrooka, bolj okrogla kot ne, zadovoljna v svoji koži. V mladosti sem imela dva čopka (mišja repka), čeprav sem zmeraj sanjala o daljših laseh (zdaj, pri svojih 46-ih letih, imam najdaljše, kar pomnim; to poletje se poigravam torej s čop(k)om).

Rojena sem v Celju, živeli smo v Podčetrtku in Ljubečni, od mojega četrtega leta naprej v Mariboru – tam sem hodila v vrtec, osnovno šolo in gimnazijo. Po študiju v Ljubljani (končala sem študij pedagogike, andragogike in sociologije na Filozofski fakulteti) sem tukaj tudi ostala. Zdaj živim v Črnučah, v prijaznem domu ob gozdu, kjer sem neskončno rada.

Lučka Lešnik
Lučka Lešnik

Vodim manjše podjetje in z veseljem urejam časopis Šolski razgledi, štirinajstdnevnik, namenjen vsem, ki so kakor koli povezani z vzgojo in izobraževanjem. Imam to srečo, da je delo, ki ga opravljam in od katerega živim, obenem tudi moj konjiček.

Svojo prvo Lučko sem poskusila v zgodnjem otroštvu pri treh ali štirih letih. Naš znanec gospod Nerat iz Šentvida je bil trgovski potnik za sladoled Lučka in me je s to dobroto pogosto obdaroval. Zmeraj sem komaj čakala, da nas obišče. Od njega sem dobila celo plastično zastavo, promocijski material, na kateri je Lučka s čopki lizala slastno paličico. Kako dobro se mi je zdelo, da sem Lučka tudi jaz! Zastava je zavzemala častno mesto pri nas doma in vesela sem, da sva »bili dve« - ona s čopki, o katerih sem zmeraj sanjala, in jaz, če je bila sreča, z dvema približkoma oz. mišjima repkoma. Pa tudi jeklene (železne) table Lučka se spominjam (že nekaj časa brskam po bolšjaku, da bi jo nabavila in ji dodelila častno mesto v svojem domu!).

Spomnim se, kako sem prepevala pesem (le ne vem, ali je to bilo že tedaj ali pozneje): »… ta moja Lučka, sladka Lučka, poljubček daje mi hladan, ko sonce peče in znoj mi teče, mi vošči Lučka dober dan …«

Še nekaj zanimivosti:

Zakaj so mi starši izbrali ime Lučka?

Zelo sta se imela rada in resnično sem otrok ljubezni. Želela sta si bitje, ki jima bi zmeraj »svetilo«. In tako sem se jima rodila – Lučka. Odkar pomnim, so me tako klicali.

Borba za ime

Ko sem prestopila šolski prag, sem doživela šok. Učiteljica (tedaj tovarišica) nas je klicala po imenih. Ko je poklicala Julija Lešnik, se ni javil nihče. Ponovila je ime in spet ni nihče vstal. Potem se je zastrmela vame in me ponovno pozvala: Julija, vstani! Zaprepadeno sem jo gledala, češ kako, zakaj, saj vendar nisem Julija …

Ko sem doma pripovedovala zgodbo, so mi starši pojasnili, kaj se je dogajalo z mojim imenom. Takole je bilo: ko sem se rodila v celjski porodnišnici, je mama povedala, da bom Lučka. Sestra, ki je vpisovala imena, tega ni hotela slišati, češ da Lučka ni nobena svetnica. Mama je pri tem imenu vztrajala, a sestra ga je preslišala in povsem svojevoljno vpisala ime Julija (prvo ime na koledarju, ki ji je očitno ugajalo, in je bilo najbliže mojemu rojstnemu dnevu – rojena sem 16. januarja, Julija pa goduje teden dni pred tem, torej 9. januarja). Seveda je tudi to ime lepo, vendar mi ga starši niso izbrali in namenili, nikdar me nihče ni tako klical in niti nisem vedela, da naj bi to bila jaz. Tako sem se prvi šolski dan počutila zelo čudno. Zaplet z imenom smo kmalu rešili - šla sem se preimenovat v Lučko, kar sem dejansko ves čas bila! Skratka, že zgodaj sem dojela, da je življenje borba . Toliko o imenu.

Bile bi Lučke …

Vesela sem, da sem Lučka. Zdi se mi, da ne bi mogla imeti primernejšega imena. Če bi imela hčerke, bi najraje imela same Lučke. Pa ne zaradi samovšečnosti. Preprosto zato, ker je to prečudovito svetlo, veselo, polno ime.

Lučka + Lešnik = Ježek

K imenu Lučka se poda tudi priimek Lešnik. Kmalu sem sama sebe poimenovala Ježek, prvič menda pri tabornikih. Občasno je bil to moj vzdevek, pozneje marsikdaj tudi psevdonim (veliko sem objavljala po različnih časopisih in glasilih, pa mi je Ježek kar prišel prav).

Slastna Lučka

Lučko sem zelo oboževala, čeprav nikdar nisem bila preveč sladkosneda, z leti pa sem še manj … je pa sladoledna Lučka redna gostja na domačem vrtu ob poletnih srečanjih s prijatelji.


Pošlji komentar

Glasuj

Zadnji komentarji

Bodite prvi in dodajte svoj komentar

Iskanje

Sladka zgodovina

Zgodovina slovenskega sladoleda sega 50 let nazaj, ko je nastala tudi Lučka, slovenska ikona sladoleda na palčki. Ljubitelji sladoleda zagotovo veste, da je sladoled sladica vladarjev. Prvega so postregli pred več kot tisoč leti na Kitajskem. Zgodovina slovenskega sladoleda sega 50 let nazaj. Takrat (1958) so Ljubljanske mlekarne kot prve v Sloveniji začele z industrijsko proizvodnjo sladoleda. Nastala je Lučka, ikona sladoleda na palčki. S prvega ovitka nas je simpatično pogledovala rjavooka, črnolasa deklica, katere ime pa ni Lučka, ampak Milena. Pa veste, da obstajata dve razlagi o tem kako je Lučka dobila ime Lučka? Ali koliko Lučk smo v 50-ih letih že snedli?